Hola! Samo na kratko, da ne zasenčim drugih pomembnih novic, kot je uvedba naborništva in pomankanje pašte v trgovinah.
Iz Corraleja sva se že nekaj časa nazaj preselila v Lajares (Lahares), le 10km odaljen a manjši in manj turističen. Tam sva ena redkih, če ne štejem tranzitnih turistov, ki na avtu ne prevaža 4 srfe. Nekaj km bolj severno je namreč še en popularen srferski kraj El Cotillo. Nekaj spodnjih fotk je iz tistega območja.
Lajares, pogled z vulkana Calderon Hondo.
Ibizo, verjetno 1.0, saj v klanec bolj štrajka, sva vzela kar za cel mesec, za 200€ s polnim zavarovanjem. Manjši, delno zavarovan avto dobite od 140EUR/mesec. Če bi vzela kolo, bi bilo dvakrat dražje.
Prevozila sva večino otoka, a nama je sever še vedno najbolj blizu. Vsaj zdi se mi bolj pristen. Manj šundra. Več domače kuhinje.
Na precej mestih, predvsem ob obali, je lokalno ponudbo verjetno že davno zamenjala tista, bolj prilagojena turistom. Namesto tapasov, lokalnega krompirčka in kozjega sira dobite english breakfast, namesto lokalnih cervez pa Amstel in Heineken.
Nekateri lokalci, predvsem natakarji se nama ob srečanju že nasmihajo in pozdravljajo. Nisem siguren, a mogoče, ker vsak dan pridem v isti karo srajci. Rdeči. Če pa se ta slučajno pere, imam še rumeno.
Če odmislim delo, precej lenariva. Sicer sva se poležavanja že naveličala, četudi je trajalo. Ponavadi naju srbi že po treh dneh. Začela sva s turami na vulkane, vmes nas je zasul puščavski pesek. No, precej manj dramatično, kot ste verjetno prebrali v medijih.
Na poti srečava srčne popotnike. Vsak v svojem svetu, vsak s svojo zgodbo. Debata, kakopak, skoraj vedno nanese na čas potovanja. Ne vem, kako je pri vas, a pri nama je vedno enako. Ko ostaneva 14 dni, 3 tedne, dobiva odgovor, mesec ali dva. Ko se končno midva lahko pohvaliva, da sva tu mesec, dva, so drugi pol leta, dve, osem, tudi 18. Skoraj, kot tisti vic.. "Ča to maš?" - "Ribez, pi*datimaterna!"
Spodaj še nekaj fotk. Fotoaparat je sicer v torbi, škljocam samo s telefonom. Sem in tja, če sva kje na samem, spustim še dron. Gre za klasične faze nemalokaterega fotografa. V prvih letih si kot kitajski turist. Dva fotoaparata, na enem objektiv za katerega bi skoraj rabil orožni list in tri kartice materiala. Čez čas je telefon več kot dovolj. Tudi hrbet je hvaležen, da ne omenjam sekiranja, kje ti bo nekdo vse pobral in prodal na lokalni bolhi.
A katerakoli leča, ta s telefona ali tista za par tisočakov, bi težko zajela to, kar vidi oko. Vem, mogoče postanem pesnik.
To je to. Nastja ima v soboto že prvo poroko, kaj in kako naprej, še ne veva. Se javim. Prej, kot tokrat!
Še mini komentar. Žal nisem zgodovinar, pek, zavarovalni agent, vodja oddelka v korporaciji, ki se ukvarja s proizvodnjo mini delov za vesoljsko industrijo, invalidsko upokojen, kot dren zdrav funkcionar ali keramičar, da bi lahko podal strokovno mnenje o virusu in pariral veleumom na medmeržju. Se mi pa zdi, da bi se lahko pristojni, ki skrbijo za precepljenost proti gripi iz nastale situacije marsikaj naučili.
Prva težava, ki jo imate, je verjetno to, da cepivo dejansko obstaja. Druga pa očitno nastop, s katerim promovirate cepljenje. Če bi radi dvignili precepljenost, bo dovolj par udarnih, bolj direktnih naslovov s čisto realnimi podatki. Zaradi Influence že 50 mrtvih, nove okužbe v Mariboru in Celju. Prve žrtve tudi v Prekmurju. Influenca lani pobila 150 ljudi (podatek 2019, če se ne motim).
Za večjo paniko namečite nekaj statistike iz bolj rizičnih držav. Skočite v štacuno in prosite prijazno prodajalko, če vam za 10 min sprazni polico z moko, da dobite ustrezen kader. V grafikah poudarite CEPIVA NI (zvezdica) in potem drobni tisk "na zalogi".
Čez en teden pa "Cepivo na zalogi v zdravstvenih domovih".. Če pridete še danes (zraven ne navedete datuma), dobite še paket cvetače. Anticepivci bodo pri vas med prvimi.
A kaj bi pametoval, ko tudi sam nisem cepljen. Si pa umivam roke, jem zelenjavo in skrivam brinjevec v omari, pred migranti.
Papas Arrugadas = kanarski krompirček.
